Mnogo imen Žive

Pozdravljeni,

108 names of Shiva je ime vedske recitacije ob prazniku Šive, ki se zgodi vsak mesec. Šiva je kvaliteta narave, ki odstranjuje ovire na nivoju tišine, to je iz nivoja enotnega polja fizike/transcendence/kolektivne zavesti (ang. unified field).

Ko sem bila majhna ni bilo veliko deklic z imenom Živa. Moje ime je izbral oče, mati me je hotela poimenovati Ajda, vendar se je oče upiral, češ, to je preveč kmečko ime. Ko sem se rodila je stara mama je rekla staremu atu, da je njuna hčerka rodila in, da je Živa. Star ata je rekel:˝Dobro, ampak, kako pa ji je ime? - ˝Živa,˝ je ponovila stara mama, on pa:˝Da, razumem, ampak, kako ji je ime?!˝ je vztrajal pri svojem. Na koncu sta se le sporazumela in se čudila nenavadnemu izboru imena njune vnukinje.

Nekje v drugem razredu osnovne šole so otroci pogruntali, da je moje ime izjemno smešno in nenavadno, zato so me začeli klicati ˝Mrtva˝. Ne rabim posebej razlagati, da mi nadimek ni bil všeč.
Proti koncu osnovne šole me je skupina prijateljic začela klicati Živc. Tako me še zmeraj kliče brat Žiga. Kmalu smo postali trije: Živa, Žiga in Miha. Vem, ni bil Žan ali kaj drugega na Ž. Spet je zagodilo pri stari mami in atu. ˝Kako? Živa, Žiga, kaj bo pa tretji? Žaga?˝ ni bilo jasno stari mami. No, nad izbiro tradicionalnega krščanskega imena Miha je bila bolj zadovoljna. Vsaj nekaj, kar je običajno in normalno.

Ko sem začela potovati, sem se začela zavedati svojega zakompliciranega imena. V slovanskih državah je še šlo, drugje pa malo težje. Da ne omenim, da nisem mogla naročiti letalske karte s svojim pravim imenom. Strešica je bila enostavno preveč. Tako sem med potovanji postala Ziva.

In Šiva, Iva, Čiva...
Na Kubi so si zapletali jezik, dokler ni nekdo od Kubancev izumil nov nadimek zame - Čiba. Kar pomeni mlado kozico. Super.
Moj francoski kolega me je preimenoval v Žiži, zapiše pa ga takole - Jiji.
Moj brazilski kolega me kliče Zi.
Moj albanski kolega tukaj me kliče Živka. Ker to pomeni živa živahna. Ljudem je všeč in vse več ljudi me tako kliče.
Indijci tukaj me kličejo Dživa-dži, mislim, da jim je ime všeč. Predpona -dži je nekaj, kar nadenejo vsakemu imenu osebe s katero so na prijateljski ravni.
Hrvati se mi po navadi režijo, saj jih ime spomni na živo srebro.

Vsake toliko srečam ljudi, ki me presenetijo s svojim znanjem. Celo vedo, da je obstajala slovanska boginja plodnosti z imenom Živa. To je pred kratkim iz sebe izstrelil Estonec, ki dela tukaj. Celo nekdo na Kubi je poznal ta podatek.
No, moj priimek pa je spet druga zgodba, na potovanjih sem Ogorelek, Ogoreleč in še kaj podobnega.

Kljub vsemu mi je moje ime všeč. Menim, da je res unikatno in me dobro poimenuje. Nomen est omen - ime je znamenje, po latinsko.

Dokler nisem pred kratkim dobila pošiljko z mojim novim(!) imenom. In tako postajam spet nekaj novega....

Ali je trava drugje res bolj zelena?

Za vikend sem spoznala sonarodnjaka po imenu Žiga. Spoznala sva se na tečaju napredne tehnike Transcendentalne meditacije. Skozi vrata je vstopil v hodnik oblečen v Nike trenirko in Puma majico, s plastičnimi japankami. Ko sem ga videla takole oblečenega, sem pomislila da je zagotovo Slovenec. Poigravala sem se z mislijo, da bi na glas rekla: ˝Živijo!˝ in tako hitro preverila ali je bilo moje sklepanja pravilno. V bistvu sem zelo dobra v prepoznavanju izvora ljudi. Kadarkoli sem v preteklosti čakala v vrsti na letališču za vkrcanje, sem jih takoj prepoznala. Slovence. Moje sonarodnjake. Oblečene v športna oblačila, na ramenih nahrbtniki za v gore, športni udobni čevlji, nasmejanih ust, včasih zaskrbljeni, študentje ali mladi v skupinah, starejše ženske, odete v svoje spominkarske uplene in tako dalje. Joj, enkrat so bili na letalu za Španijo tako arogantni in pijani Štajerci, da me je bilo kar sram. Hotela sem jim nekaj reči, a sem vedela, da pijanega človeka še bolj podžgeš ravno s tem, ko ga okaraš. No, sem zašla.

Ko so naju posedli skupaj sva ugotovila, da imava skupni jezik. Dobesedno. Slovenščino. Po koncu tečaja sva imela priložnost malo poklepetati. Fant, ah, kaj fant, moški je star skoraj toliko kot jaz in živi ter dela v Nemčiji skupaj s svojo ženo. Že takoj po študiju je začutil, da mora iti ven iz Slovenije. Dušilo ga je. Ko je dobil službo v Nemčiji se je na kratko vrnil v Slovenijo, spoznal svojo ženo in še njo odpeljal s sabo.
Po eni strani pogreša domovino. Industrijsko mesto v katerem živi zdaj mu ne ponuja tistega, česar je bil navajen doma: narava na dosegu roke, čist zrak (pazi, je Ljubljančan!), gore itd. Vendar česa ne pogreša je ˝slovenska mentaliteta˝. Sicer je potem to mentaliteto preimenoval v balkansko, ki jo je opisal takole: veliko se govori in malo zares naredi. Občutek imam, da je imel dovolj obljub in govoričenja ter metanja polen pod noge - nekaj, kar naši politiki zelo obvladajo. In je šel. V Nemčijo, kjer ljubijo ljudi, ki so pripravljeni delati in so tako predani, pravični in odkriti kot smo Slovenci. ˝Vendar,˝ je potarnal, ˝so Nemci usekani na delo, se samo dela, dela in dela˝.
Moji Hrvati na našem kampusu bi ob tem hudomušno zapeli tale verz: ˝Deeelam, delam, delam, delam kao zamorc!˝ Če me zjutraj vidijo, kako se mršim in razmišljam o delu, sem deležna tega refrena. Vsak dan! Vendar nazaj k Žigi - rekel je, da se bo morda nekoč vrnil v Slovenijo, vendar zdaj zagotovo ne. Razmišlja, da bi se preselil nekam, kjer imajo gore, lepo naravo in se dela. Tako. Zares. Očitno išče kopijo Slovenije z izboljšavami.

Z Žigatom se lahko poistovetim. Vse, kar je povedal, sem doživela tudi sama. Vsakič, ko sem odšla iz Slovenije za dlje časa, sem ugotovila, da lažje diham. To, da sem odšla iz svojega kulturnega okvirja in bila lahko res jaz je bilo čudovito. Zato res priporočam vsaki mladi osebi, da gre na prakso ali študijsko izmenjavo v tujino. Zelo zdravilno je oditi od doma za nekaj časa. Naučiš se samostojnosti, imaš več svobode, da postaneš to, kar si in ne tisto, kar od tebe pričakujejo starši in stari starši in .... vsi.
Seveda pa ni vse črno. V tujini tudi ugotoviš za kaj si hvaležen. Kaj je tisto, kar naredi Slovenijo tako lepo in zakaj jo pogrešaš. Gore, gozdove, čista jezera in reke, kvalitetno in zdravo hrano, dvojino, ...

..... taborjenje, kurjenje ognja, prijatelje, zabave na Mačkovcu, vonj po cveteči lipi, Cedevito, svežo zelenjavo z vrta, hrvaško obalo, sonce, mamin štrudelj, očetov smrdeči in ropotajoči džip, domači med, zeleni šparglji, divje jagode, ....


Torej, ali je trava drugje res bolj zelena? Hm, mislim, da so naša srca in naš um tako veliki, da je včasih naša domovina enostavno premajhna in (mentalno) preomejena, zato moramo za nekaj časa ven. In, ko imamo dovolj, pridemo nazaj.

Marec, April, Maj

Tokrat bom pisala o malih stvareh, ki so se zgodile tekom mojega bivanja tukaj.

V marcu sem se soočala s čistočo mojih dveh cimrov, ki nista najboljši primerek mlade samostojne osebe. Moja cimra je Turkinja, ki prihaja iz bogate družine. Doma so imeli služkinjo, zato pri svojih 27-tih letih ne zna pospravljati za sabo, kuhati, ločevati odpadkov, planirati v naprej glede hrane, da ta ne zgnije v hladilniku in še mnogo drugih gospodinjskih trikov. Drugi cimer je 35-letni Američan, ki pač ni tako občutljiv na čistočo in pospravi samo vsake toliko, ko nima več kaj za obleči ali nima več čiste posode. Na srečo sta se strinjala z mojo higiensko iniciativo in zdaj redno čistimo za sabo ter ločujemo odpadke.

Aprila sem začutila potrebo po regratu in ga na srečo tudi našla. Kar pred hišo samega Maharišija. Ko so me videli z vrečko nečesa zelena, so me nekateri prijatelji obstopili in z veseljem poslušali predavanje o regratu. Nizozemski par si je nato naredil omleto iz regrata, albanski prijateljici pa sta postregli z informacijo, da pri njih iz pečejo regratov burek.
Mesec april je bil neverjetno vroč, zato sva se s cimro celo kopali v bližnjem jezeru. Bili sva med prvimi plavalnimi junaki. In še nekaj. Praznovala sem svojih 30 let, ki jih nikakor ne čutim. Praznovanje je bilo lepo, pripravili so mi posebno jed in zvečer smo šli na večerjo. Kar je zanimivo tukaj, je to, da njihova praznovanja ne vsebujejo norčevalnega elementa, ki je v Sloveniji zelo prisoten. Noben ni pomislil na znak omejitev hitrosti 30 ali kakšno neumnost, ki bi jo mogla narediti. Mene to sicer sploh ne bi motilo, ker imam rada hec, vendar, ko sem nekaj takega predlagala za rojstni dan druge kolegice, so me samo debelo gledali. Tako da se tukaj praznuje zelo spoštljivo. Vsaj taka je moja izkušnja. Aja, pa še nekaj. Nič nisem častila za mojo 30-tko. Ker mi niso pustili. To se tukaj ne počne. Kljub razlagi, da pri nas pa se to tako počne - plača tisti, ki praznuje. ˝Ne,˝ so rekli. Te bo preveč stalo. OK, bom pa nekaj spekla. :) Moje praznovanje sem zaključila z obiskom brata Žigata v Konstancu. Lepo ga je bilo videti po dolgem času.

Maja so zacvetele geranije. Obiskala sem tečaj aromaterapije. Na tečaju sta za mano sedela oče in hčerka iz Malezije. Opazila sem, da imata pred samo slovenski izdelek in to je Flaško. Sem jima razložila, kako se pravilno prebere ime izdelka in da je slovenski. Nato smo se skupaj slikali. Bila sta tako prijazna in olikana!

Na hito sem naredila obisk v Slovenijo, bilo je zelo lepo, razveselila sem veliko ljudi in oni mene. Oh ja, ti moja lepa Slovenija.Si kot muhasta mladenka. Tako lepa, ampak stalno nekaj nergaš, se pritožuješ, se ukvarjaš z drugimi, namesto s sabo. Kot kakšna tečna najstnica, ki jo nehote poslušaš, na primer na avtobusu, ko se skupaj z njo in gručo drugih najstnikov voziš domov. ˝On je pa takšen in takšen. Si videla, kaj je ona danes oblekla? Kok se nosi. Kaj pa misli da je?˝ Take nebuloze. Ampak opažam, da postaja tale mladostnica vse bolj zrela. Njeni dialogi so vse bolj smiselni in usmerjeni vase. :)

 Danes so volitve. Na mojem obisku Slovenije sem presenečeno opazila, da se veliko mojih prijateljev celo želi pogovarjati o parlamentarnih volitvah in, da bodo šli volit! Super! Kakšno prijetno presenečenje, ker po navadi sem bila jaz tista, ki je težila, da je treba iti na volitve, četudi ni nobene prave izbire. Tokrat pa so debato o volitvah začeli kar moji kolegi. Pohvalno.

Hvalnica goveji juhi

Zadnje čase je med mladimi tukaj zelo moderna debata o kostni juhi ali bone broth. Kar nekaj ljudi, med njimi tudi jaz, bere odlično knjigo Kulreet Chaudhary z naslovom The Prime. Knjiga še ni prevedena v slovenščino, vendar upam, da bo kmalu.

Na Zahodu je prava uspešnica. Knjiga govori o zdravju iz perspektive zdravnice, ki je odraščala v Indiji in živela po načelih ajurvede, vse dokler se niso s starši preselili v Ameriko. Tam je odrasla in se odločila za študij medicine. Vse, kar je vedela o zdravju so na študiju onačili za primitivno in neumesno. Počasi je tudi sama začela v to verjeti.
Cele dneve je študirala in delala prakso, vse manj je spala, slabo se je prehranjevala, kar se je odražalo v slabi prebavi, zmanjšanju energije, zjutraj je težko vstala. Njen um ni bil več tako oster, začela je pozabljati. Nabirala je kilograme, najhujši pa so bili njeni glavoboli. Da je lahko funkcionirala čez dan, je začela jemati tablete in se soočati z njenimi stranskimi učinki. Nikoli ni hotela govoriti o svojih problemih, saj je menila, da so nekaj običajnega.
Njena mama ni bila istega mnenja. Poslala jo je k vajdji (ajurvedskemu zdravniku). Avtorica je na njega gledala zviška in menila, da ne ve kaj dela. Kljub temu se je odločila, da bo sledila njegovim preprostim navodilom in čez tri mesece je glavobol prenehal.
Zaradi tega dogodka se je odločila, da se bo poučila o ajurvedi ter jo uvedla v svojo prakso. Njeni pacineti so ozdraveli in ni jim bilo treba več predpisovati zdravil. Nekega dne so jo stanovski kolegi dobili na samem in jo opozorili, da tako ne gre več naprej. Ne more več prakticirati tega ˝vuduja˝, saj bo izgubila paciente, če bodo ti zdravi in ne bodo več potrebovali zdravil. Skoraj jo je vrglo na rit, ko je to slišala. Danes je svetovno znana zdravnica in avtorica te knjige ter direktorica ter znanstvenica ter mati ter še kaj. Ni da ni.

V knjigi ima tudi navodila za štiristopenjsko prečiščevanja telesa oziroma za ozdravitev črevesja, kar posledično omogoči telesu, da začne bolje delovati. Naredila sem test v kakšnem stanju je moje telo in dosegla sem najmanj točk. Kar pomeni, da je moje črevesje v dobrem stanju, vendar malo kure mu ne bo škodovalo. Kvečejmu mi bo dalo več energije. Hahahaha, ljudje tukaj sicer mislijo, da je imam že tako preveč, ampak nomen est omen (ime je pomen). Tako, da zdaj vsako jutro pijem čaj iz koriandrovih, kuminovih in komarčkovih semen. In se masiram. Zvečer moram zaužit lanena semena in semena indijskega trpotca. In triphalo. To je to.

V knjigi sem opazila eno zelo zanimivo zadevo. Kostno juho! Na drugi stopnji te ˝diete˝ avtorica ljudem svetuje, da pijejo bone broth. Kostna juha vsebuje veliko kolagena, kar pomeni, da je dobra za tvoje nohte, lase, sklepe, celi poškodbe v črevesju in pozdravi sindrom prepustnega črevesja. Če imaš probleme z vnetji, alergijami, hormoni, ščitnico, slabim imunskim sistemom, probleme z zanositvijo, ti bo tole pomagalo. Torej je kostna juha naravno zdravilo za pozdravitev črevesja, in če je zdravo črevo, je zdravo telo.

In kaj je najbolj zanimivo? Da Slovenci to jemo tradicionalno vsak vikend! Govejo juhco! Torej stvar le ni tako neumna! Če je seveda juhca res skuhana iz kosti in ne iz vrečke. Na Slovenskem je bila v preteklosti tradicija, da se je porodnici ob porodu prineslo kuro iz katere so skuhali juho, da si je porodnica opomogla. Torej tudi to je imelo nek smisel.
No, in ko smo takole s kolegi iz kampusa razpravljali o bone broth, sem jim jaz lepo razložila, da je pri nas to tradicija in da tudi jaz doma kuham kostno juho. Najraje iz kosti jelena ali košute. To so take velike srnice, ki živijo pri nas v gozdu od koder prihajam. ˝Uuuu, wauu, really? Thats so cool!˝
Ja, itak, nisem jaz po juhi priplavala! No ja, tega jim nisem mogla prevesti v angleščino.

Zdaj tukaj vsake toliko skuham kostno juho kar iz kosov perutnine s kostmi, ker še nisem videla, da bi v trgovini prodajali samo kosti. Z juho sem pocrkljala mojo bolano cimro in mojega kolega. No ja, njemu je pomagal naš domači šnops. Ga je kar domov odnesel. Kar sem opazila šele kasneje, ko sem začela pogrešati stekeleničko. Baraba. Je že vedel zakaj.

Pozdravi iz Nizozemske

Tele stavke pišem za vse, ki jih imam rada in jih ni tukaj z mano.

Na Nizozemskem sem že več kot en mesec in čas je, da razsvetlim vse moje radovedneže, kako sem, kaj počnem in kaj doživljam.

Veseli me, da bom skozi ta tekst lahko delila moje poglede in izkušnje, ki jih bom opisala v svojem stilu - z besednimi igrami, iskrenostjo, kakšno gramatično napako in živahnimi zgodbami.

Za vse tiste, ki še ne veste: naredila sem velik korak in po več kot treh letih razmišljanja o tem, da moram narediti spremembo, sem to tudi naredila. In zdaj sem tu. Na Maharishi European Research University v idiličnem gozdičku narodnega parka Meinweg v bližini nizozemske vasice Vlodrop, čisto na meji z Nemčijo.

Vsako jutro se peljem s kolesom skozi gozd na kampus, kjer delam. Med kolesarjenjem pogosto vidim različne živali: divje prašiče z mladički, na pol udomačene goske, rjavega orla, kačo- mogoče je bil gož, srne, divje prašiče. Sem že omenila divje prašiče? Ja, prasce in prasice. Enkrat sem zvečer skoraj povozila enega s kolesom in dvignila svoj utrip srca v delčku sekunde tako visoko, da mi je kar zakuhalo. Moj mali brat je kar ljubosumen, ko mu razlagam moja srečanja s temi gozdnimi prasci. On bi sicer, če bi bil tu, imel z njimi srečanja bolj od blizu. Menda kočevski prasci niso tako socialni, zato jih skoraj nikoli ni videl. Nazadnje sem jih videla, ko so se pasli na pašniku v bližini konj, ki jih imajo spuščene zunaj in se niso nič kaj dosti brigali zame. OK, se bom nehala važit! :)

Kaj delam? Različna dela, vmes sem že zamenjala delovno mesto. Čez imam tudi izdelavo ene razstave. Se veselim! Stvari sicer tukaj potekajo zelo počasi, vendar je cilj, da me obdržijo. Res me imajo radi. In jaz njih.

Kultura tu je precej drugačna. Nekatere stvari so zelo dobre, kot to, da te vedno vprašajo ali uživaš v delu. V kolikor ne, ti poskušajo najti drugo delo. Ker vedo, da delavec, ki ne uživa, ne izvaja dela uspešno. Vem. Vem kaj boste rekli. ˝Ja, realno življenje ni takšno, v resničnem svetu moraš pač potrpeti!˝ Hja, meni se zdi, da znamo Slovenci zelo dobro trpeti in upravičevati svoje trpljenje. Mogoče zato, ker se bojimo narediti spremembo. Ker, kaj bodo pa sosedi ali pa starši rekli? Ampak, kdo sem jaz, da tukaj pametujem. Moja dobra prijateljica Barbara me je kar nekaj časa brcala v rit in spodbujala naj naredim korak naprej. In sem ga, čez tri leta. Vendar pustimo zdaj to. Sem zašla. :)

Torej, na kampusu živi in dela skupnost ljudi, ki se ukvarja s Transcedentalno meditacijo. Nekateri, še posebej stara generacija so tu že od začetka, ko je to vrsto meditacije prinesel na Zahod Indijec z imenom Maharishi Mahesh Jogi. Mediji so mu rekli tudi smejoči guru. Bil je res zabaven, moder, pogosto se je smejal in ja, bil je razsvetljen.

Verjamem, da nekaterih stvari, ki jih bom pisala o TM-u (Transcedentalni meditaciji) ne boste takoj razumeli, vendar se bom potrudila stvari razložiti na kar se da preprost način. Zaradi samega gibanja TM se je med ljudmi ustvarila posebna kultura (način govora, oblačenja, prehrane, pogled na svet). Pogosto uporabljajo besede, ki jih ljudje, ki ne poznajo TM-a, ajurvede ali podobnih znanj, ne bi razumeli. Vendar, če si tu, se na to navadiš.

Vem, da je nekatere moje drage skrbelo, da me bo to ˝meditativno˝, ˝hipijsko˝ gibanje pogoltnilo, vendar jih moram potolažiti, da sem prej jaz pogoltnila tole gibanje, hehehhe, kot eno tableto. Sicer ima ta tableta stranske učinke, vendar le dobre. Tukaj živim zelo zdravo, učim se poslušati sebe, imam zelo ljubečo družbo in vsak dan se naučim nekaj novega. Če ne drugega, moram vsak dan govoriti hrvaško, angleško in špansko. Nemščine niti ne poskušam prakticirati. Z Rusi in drugimi Slovani pa se kar po slovensko-hrvaško zmenim. :)

Ko grem v tuje okolje in srečam različne kulture, vsakič pridem do istega zaključka. Mati in oče sta me zelo dobro pripravila na življenje! Hvala! Res. Znam poskrbeti zase (znam kuhati, si zašiti gumb, si vzgojiti zelenjavo itd.), sem med bolj razgledanimi mladci tukaj, sem zelo družabna in vlečem mlade skupaj, sem najbolj zdrava, najbolj športno aktivna, sem ena tistih, ki govori največ tujih jezikov, imam najmanj strahov (takšnih življenjskih, kot je dotakniti se živali - ja, Daša, vem, konje še zmeraj božam samo takrat, ko so za ograjo, hehehheh, skočiti iz višine, narediti neumnost, zaplavati v jezeru, kjer ne vidiš dna, voziti avto, pristopiti do neznanca, ...). Mogoče se komu zdi vse to smešno, vendar ne boste verjeli česa vsega se danes mladi bojijo. In še marsikaj drugega. No, druga stvar pa je osebnost. Tukaj to najbolj šteje. Če si prijeten, seveda tudi delaven in sposoben, te bodo z veseljem vzeli v službo.

Toliko za zdaj.
Sončne pozdrave iz ravne dežele! :)