Ali je trava drugje res bolj zelena?

Za vikend sem spoznala sonarodnjaka po imenu Žiga. Spoznala sva se na tečaju napredne tehnike Transcendentalne meditacije. Skozi vrata je vstopil v hodnik oblečen v Nike trenirko in Puma majico, s plastičnimi japankami. Ko sem ga videla takole oblečenega, sem pomislila da je zagotovo Slovenec. Poigravala sem se z mislijo, da bi na glas rekla: ˝Živijo!˝ in tako hitro preverila ali je bilo moje sklepanja pravilno. V bistvu sem zelo dobra v prepoznavanju izvora ljudi. Kadarkoli sem v preteklosti čakala v vrsti na letališču za vkrcanje, sem jih takoj prepoznala. Slovence. Moje sonarodnjake. Oblečene v športna oblačila, na ramenih nahrbtniki za v gore, športni udobni čevlji, nasmejanih ust, včasih zaskrbljeni, študentje ali mladi v skupinah, starejše ženske, odete v svoje spominkarske uplene in tako dalje. Joj, enkrat so bili na letalu za Španijo tako arogantni in pijani Štajerci, da me je bilo kar sram. Hotela sem jim nekaj reči, a sem vedela, da pijanega človeka še bolj podžgeš ravno s tem, ko ga okaraš. No, sem zašla.

Ko so naju posedli skupaj sva ugotovila, da imava skupni jezik. Dobesedno. Slovenščino. Po koncu tečaja sva imela priložnost malo poklepetati. Fant, ah, kaj fant, moški je star skoraj toliko kot jaz in živi ter dela v Nemčiji skupaj s svojo ženo. Že takoj po študiju je začutil, da mora iti ven iz Slovenije. Dušilo ga je. Ko je dobil službo v Nemčiji se je na kratko vrnil v Slovenijo, spoznal svojo ženo in še njo odpeljal s sabo.
Po eni strani pogreša domovino. Industrijsko mesto v katerem živi zdaj mu ne ponuja tistega, česar je bil navajen doma: narava na dosegu roke, čist zrak (pazi, je Ljubljančan!), gore itd. Vendar česa ne pogreša je ˝slovenska mentaliteta˝. Sicer je potem to mentaliteto preimenoval v balkansko, ki jo je opisal takole: veliko se govori in malo zares naredi. Občutek imam, da je imel dovolj obljub in govoričenja ter metanja polen pod noge - nekaj, kar naši politiki zelo obvladajo. In je šel. V Nemčijo, kjer ljubijo ljudi, ki so pripravljeni delati in so tako predani, pravični in odkriti kot smo Slovenci. ˝Vendar,˝ je potarnal, ˝so Nemci usekani na delo, se samo dela, dela in dela˝.
Moji Hrvati na našem kampusu bi ob tem hudomušno zapeli tale verz: ˝Deeelam, delam, delam, delam kao zamorc!˝ Če me zjutraj vidijo, kako se mršim in razmišljam o delu, sem deležna tega refrena. Vsak dan! Vendar nazaj k Žigi - rekel je, da se bo morda nekoč vrnil v Slovenijo, vendar zdaj zagotovo ne. Razmišlja, da bi se preselil nekam, kjer imajo gore, lepo naravo in se dela. Tako. Zares. Očitno išče kopijo Slovenije z izboljšavami.

Z Žigatom se lahko poistovetim. Vse, kar je povedal, sem doživela tudi sama. Vsakič, ko sem odšla iz Slovenije za dlje časa, sem ugotovila, da lažje diham. To, da sem odšla iz svojega kulturnega okvirja in bila lahko res jaz je bilo čudovito. Zato res priporočam vsaki mladi osebi, da gre na prakso ali študijsko izmenjavo v tujino. Zelo zdravilno je oditi od doma za nekaj časa. Naučiš se samostojnosti, imaš več svobode, da postaneš to, kar si in ne tisto, kar od tebe pričakujejo starši in stari starši in .... vsi.
Seveda pa ni vse črno. V tujini tudi ugotoviš za kaj si hvaležen. Kaj je tisto, kar naredi Slovenijo tako lepo in zakaj jo pogrešaš. Gore, gozdove, čista jezera in reke, kvalitetno in zdravo hrano, dvojino, ...

..... taborjenje, kurjenje ognja, prijatelje, zabave na Mačkovcu, vonj po cveteči lipi, Cedevito, svežo zelenjavo z vrta, hrvaško obalo, sonce, mamin štrudelj, očetov smrdeči in ropotajoči džip, domači med, zeleni šparglji, divje jagode, ....


Torej, ali je trava drugje res bolj zelena? Hm, mislim, da so naša srca in naš um tako veliki, da je včasih naša domovina enostavno premajhna in (mentalno) preomejena, zato moramo za nekaj časa ven. In, ko imamo dovolj, pridemo nazaj.

Marec, April, Maj

Tokrat bom pisala o malih stvareh, ki so se zgodile tekom mojega bivanja tukaj.

V marcu sem se soočala s čistočo mojih dveh cimrov, ki nista najboljši primerek mlade samostojne osebe. Moja cimra je Turkinja, ki prihaja iz bogate družine. Doma so imeli služkinjo, zato pri svojih 27-tih letih ne zna pospravljati za sabo, kuhati, ločevati odpadkov, planirati v naprej glede hrane, da ta ne zgnije v hladilniku in še mnogo drugih gospodinjskih trikov. Drugi cimer je 35-letni Američan, ki pač ni tako občutljiv na čistočo in pospravi samo vsake toliko, ko nima več kaj za obleči ali nima več čiste posode. Na srečo sta se strinjala z mojo higiensko iniciativo in zdaj redno čistimo za sabo ter ločujemo odpadke.

Aprila sem začutila potrebo po regratu in ga na srečo tudi našla. Kar pred hišo samega Maharišija. Ko so me videli z vrečko nečesa zelena, so me nekateri prijatelji obstopili in z veseljem poslušali predavanje o regratu. Nizozemski par si je nato naredil omleto iz regrata, albanski prijateljici pa sta postregli z informacijo, da pri njih iz pečejo regratov burek.
Mesec april je bil neverjetno vroč, zato sva se s cimro celo kopali v bližnjem jezeru. Bili sva med prvimi plavalnimi junaki. In še nekaj. Praznovala sem svojih 30 let, ki jih nikakor ne čutim. Praznovanje je bilo lepo, pripravili so mi posebno jed in zvečer smo šli na večerjo. Kar je zanimivo tukaj, je to, da njihova praznovanja ne vsebujejo norčevalnega elementa, ki je v Sloveniji zelo prisoten. Noben ni pomislil na znak omejitev hitrosti 30 ali kakšno neumnost, ki bi jo mogla narediti. Mene to sicer sploh ne bi motilo, ker imam rada hec, vendar, ko sem nekaj takega predlagala za rojstni dan druge kolegice, so me samo debelo gledali. Tako da se tukaj praznuje zelo spoštljivo. Vsaj taka je moja izkušnja. Aja, pa še nekaj. Nič nisem častila za mojo 30-tko. Ker mi niso pustili. To se tukaj ne počne. Kljub razlagi, da pri nas pa se to tako počne - plača tisti, ki praznuje. ˝Ne,˝ so rekli. Te bo preveč stalo. OK, bom pa nekaj spekla. :) Moje praznovanje sem zaključila z obiskom brata Žigata v Konstancu. Lepo ga je bilo videti po dolgem času.

Maja so zacvetele geranije. Obiskala sem tečaj aromaterapije. Na tečaju sta za mano sedela oče in hčerka iz Malezije. Opazila sem, da imata pred samo slovenski izdelek in to je Flaško. Sem jima razložila, kako se pravilno prebere ime izdelka in da je slovenski. Nato smo se skupaj slikali. Bila sta tako prijazna in olikana!

Na hito sem naredila obisk v Slovenijo, bilo je zelo lepo, razveselila sem veliko ljudi in oni mene. Oh ja, ti moja lepa Slovenija.Si kot muhasta mladenka. Tako lepa, ampak stalno nekaj nergaš, se pritožuješ, se ukvarjaš z drugimi, namesto s sabo. Kot kakšna tečna najstnica, ki jo nehote poslušaš, na primer na avtobusu, ko se skupaj z njo in gručo drugih najstnikov voziš domov. ˝On je pa takšen in takšen. Si videla, kaj je ona danes oblekla? Kok se nosi. Kaj pa misli da je?˝ Take nebuloze. Ampak opažam, da postaja tale mladostnica vse bolj zrela. Njeni dialogi so vse bolj smiselni in usmerjeni vase. :)

 Danes so volitve. Na mojem obisku Slovenije sem presenečeno opazila, da se veliko mojih prijateljev celo želi pogovarjati o parlamentarnih volitvah in, da bodo šli volit! Super! Kakšno prijetno presenečenje, ker po navadi sem bila jaz tista, ki je težila, da je treba iti na volitve, četudi ni nobene prave izbire. Tokrat pa so debato o volitvah začeli kar moji kolegi. Pohvalno.