Na Zahodu je prava uspešnica. Knjiga govori o zdravju iz perspektive zdravnice, ki je odraščala v Indiji in živela po načelih ajurvede, vse dokler se niso s starši preselili v Ameriko. Tam je odrasla in se odločila za študij medicine. Vse, kar je vedela o zdravju so na študiju onačili za primitivno in neumesno. Počasi je tudi sama začela v to verjeti.
Cele dneve je študirala in delala prakso, vse manj je spala, slabo se je prehranjevala, kar se je odražalo v slabi prebavi, zmanjšanju energije, zjutraj je težko vstala. Njen um ni bil več tako oster, začela je pozabljati. Nabirala je kilograme, najhujši pa so bili njeni glavoboli. Da je lahko funkcionirala čez dan, je začela jemati tablete in se soočati z njenimi stranskimi učinki. Nikoli ni hotela govoriti o svojih problemih, saj je menila, da so nekaj običajnega.
Njena mama ni bila istega mnenja. Poslala jo je k vajdji (ajurvedskemu zdravniku). Avtorica je na njega gledala zviška in menila, da ne ve kaj dela. Kljub temu se je odločila, da bo sledila njegovim preprostim navodilom in čez tri mesece je glavobol prenehal.
Zaradi tega dogodka se je odločila, da se bo poučila o ajurvedi ter jo uvedla v svojo prakso. Njeni pacineti so ozdraveli in ni jim bilo treba več predpisovati zdravil. Nekega dne so jo stanovski kolegi dobili na samem in jo opozorili, da tako ne gre več naprej. Ne more več prakticirati tega ˝vuduja˝, saj bo izgubila paciente, če bodo ti zdravi in ne bodo več potrebovali zdravil. Skoraj jo je vrglo na rit, ko je to slišala. Danes je svetovno znana zdravnica in avtorica te knjige ter direktorica ter znanstvenica ter mati ter še kaj. Ni da ni.
V knjigi ima tudi navodila za štiristopenjsko prečiščevanja telesa oziroma za ozdravitev črevesja, kar posledično omogoči telesu, da začne bolje delovati. Naredila sem test v kakšnem stanju je moje telo in dosegla sem najmanj točk. Kar pomeni, da je moje črevesje v dobrem stanju, vendar malo kure mu ne bo škodovalo. Kvečejmu mi bo dalo več energije. Hahahaha, ljudje tukaj sicer mislijo, da je imam že tako preveč, ampak nomen est omen (ime je pomen). Tako, da zdaj vsako jutro pijem čaj iz koriandrovih, kuminovih in komarčkovih semen. In se masiram. Zvečer moram zaužit lanena semena in semena indijskega trpotca. In triphalo. To je to.
V knjigi sem opazila eno zelo zanimivo zadevo. Kostno juho! Na drugi stopnji te ˝diete˝ avtorica ljudem svetuje, da pijejo bone broth. Kostna juha vsebuje veliko kolagena, kar pomeni, da je dobra za tvoje nohte, lase, sklepe, celi poškodbe v črevesju in pozdravi sindrom prepustnega črevesja. Če imaš probleme z vnetji, alergijami, hormoni, ščitnico, slabim imunskim sistemom, probleme z zanositvijo, ti bo tole pomagalo. Torej je kostna juha naravno zdravilo za pozdravitev črevesja, in če je zdravo črevo, je zdravo telo.
In kaj je najbolj zanimivo? Da Slovenci to jemo tradicionalno vsak vikend! Govejo juhco! Torej stvar le ni tako neumna! Če je seveda juhca res skuhana iz kosti in ne iz vrečke. Na Slovenskem je bila v preteklosti tradicija, da se je porodnici ob porodu prineslo kuro iz katere so skuhali juho, da si je porodnica opomogla. Torej tudi to je imelo nek smisel.
No, in ko smo takole s kolegi iz kampusa razpravljali o bone broth, sem jim jaz lepo razložila, da je pri nas to tradicija in da tudi jaz doma kuham kostno juho. Najraje iz kosti jelena ali košute. To so take velike srnice, ki živijo pri nas v gozdu od koder prihajam. ˝Uuuu, wauu, really? Thats so cool!˝
Ja, itak, nisem jaz po juhi priplavala! No ja, tega jim nisem mogla prevesti v angleščino.
Zdaj tukaj vsake toliko skuham kostno juho kar iz kosov perutnine s kostmi, ker še nisem videla, da bi v trgovini prodajali samo kosti. Z juho sem pocrkljala mojo bolano cimro in mojega kolega. No ja, njemu je pomagal naš domači šnops. Ga je kar domov odnesel. Kar sem opazila šele kasneje, ko sem začela pogrešati stekeleničko. Baraba. Je že vedel zakaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar