Ali je trava drugje res bolj zelena?

Za vikend sem spoznala sonarodnjaka po imenu Žiga. Spoznala sva se na tečaju napredne tehnike Transcendentalne meditacije. Skozi vrata je vstopil v hodnik oblečen v Nike trenirko in Puma majico, s plastičnimi japankami. Ko sem ga videla takole oblečenega, sem pomislila da je zagotovo Slovenec. Poigravala sem se z mislijo, da bi na glas rekla: ˝Živijo!˝ in tako hitro preverila ali je bilo moje sklepanja pravilno. V bistvu sem zelo dobra v prepoznavanju izvora ljudi. Kadarkoli sem v preteklosti čakala v vrsti na letališču za vkrcanje, sem jih takoj prepoznala. Slovence. Moje sonarodnjake. Oblečene v športna oblačila, na ramenih nahrbtniki za v gore, športni udobni čevlji, nasmejanih ust, včasih zaskrbljeni, študentje ali mladi v skupinah, starejše ženske, odete v svoje spominkarske uplene in tako dalje. Joj, enkrat so bili na letalu za Španijo tako arogantni in pijani Štajerci, da me je bilo kar sram. Hotela sem jim nekaj reči, a sem vedela, da pijanega človeka še bolj podžgeš ravno s tem, ko ga okaraš. No, sem zašla.

Ko so naju posedli skupaj sva ugotovila, da imava skupni jezik. Dobesedno. Slovenščino. Po koncu tečaja sva imela priložnost malo poklepetati. Fant, ah, kaj fant, moški je star skoraj toliko kot jaz in živi ter dela v Nemčiji skupaj s svojo ženo. Že takoj po študiju je začutil, da mora iti ven iz Slovenije. Dušilo ga je. Ko je dobil službo v Nemčiji se je na kratko vrnil v Slovenijo, spoznal svojo ženo in še njo odpeljal s sabo.
Po eni strani pogreša domovino. Industrijsko mesto v katerem živi zdaj mu ne ponuja tistega, česar je bil navajen doma: narava na dosegu roke, čist zrak (pazi, je Ljubljančan!), gore itd. Vendar česa ne pogreša je ˝slovenska mentaliteta˝. Sicer je potem to mentaliteto preimenoval v balkansko, ki jo je opisal takole: veliko se govori in malo zares naredi. Občutek imam, da je imel dovolj obljub in govoričenja ter metanja polen pod noge - nekaj, kar naši politiki zelo obvladajo. In je šel. V Nemčijo, kjer ljubijo ljudi, ki so pripravljeni delati in so tako predani, pravični in odkriti kot smo Slovenci. ˝Vendar,˝ je potarnal, ˝so Nemci usekani na delo, se samo dela, dela in dela˝.
Moji Hrvati na našem kampusu bi ob tem hudomušno zapeli tale verz: ˝Deeelam, delam, delam, delam kao zamorc!˝ Če me zjutraj vidijo, kako se mršim in razmišljam o delu, sem deležna tega refrena. Vsak dan! Vendar nazaj k Žigi - rekel je, da se bo morda nekoč vrnil v Slovenijo, vendar zdaj zagotovo ne. Razmišlja, da bi se preselil nekam, kjer imajo gore, lepo naravo in se dela. Tako. Zares. Očitno išče kopijo Slovenije z izboljšavami.

Z Žigatom se lahko poistovetim. Vse, kar je povedal, sem doživela tudi sama. Vsakič, ko sem odšla iz Slovenije za dlje časa, sem ugotovila, da lažje diham. To, da sem odšla iz svojega kulturnega okvirja in bila lahko res jaz je bilo čudovito. Zato res priporočam vsaki mladi osebi, da gre na prakso ali študijsko izmenjavo v tujino. Zelo zdravilno je oditi od doma za nekaj časa. Naučiš se samostojnosti, imaš več svobode, da postaneš to, kar si in ne tisto, kar od tebe pričakujejo starši in stari starši in .... vsi.
Seveda pa ni vse črno. V tujini tudi ugotoviš za kaj si hvaležen. Kaj je tisto, kar naredi Slovenijo tako lepo in zakaj jo pogrešaš. Gore, gozdove, čista jezera in reke, kvalitetno in zdravo hrano, dvojino, ...

..... taborjenje, kurjenje ognja, prijatelje, zabave na Mačkovcu, vonj po cveteči lipi, Cedevito, svežo zelenjavo z vrta, hrvaško obalo, sonce, mamin štrudelj, očetov smrdeči in ropotajoči džip, domači med, zeleni šparglji, divje jagode, ....


Torej, ali je trava drugje res bolj zelena? Hm, mislim, da so naša srca in naš um tako veliki, da je včasih naša domovina enostavno premajhna in (mentalno) preomejena, zato moramo za nekaj časa ven. In, ko imamo dovolj, pridemo nazaj.