Hvalnica goveji juhi

Zadnje čase je med mladimi tukaj zelo moderna debata o kostni juhi ali bone broth. Kar nekaj ljudi, med njimi tudi jaz, bere odlično knjigo Kulreet Chaudhary z naslovom The Prime. Knjiga še ni prevedena v slovenščino, vendar upam, da bo kmalu.

Na Zahodu je prava uspešnica. Knjiga govori o zdravju iz perspektive zdravnice, ki je odraščala v Indiji in živela po načelih ajurvede, vse dokler se niso s starši preselili v Ameriko. Tam je odrasla in se odločila za študij medicine. Vse, kar je vedela o zdravju so na študiju onačili za primitivno in neumesno. Počasi je tudi sama začela v to verjeti.
Cele dneve je študirala in delala prakso, vse manj je spala, slabo se je prehranjevala, kar se je odražalo v slabi prebavi, zmanjšanju energije, zjutraj je težko vstala. Njen um ni bil več tako oster, začela je pozabljati. Nabirala je kilograme, najhujši pa so bili njeni glavoboli. Da je lahko funkcionirala čez dan, je začela jemati tablete in se soočati z njenimi stranskimi učinki. Nikoli ni hotela govoriti o svojih problemih, saj je menila, da so nekaj običajnega.
Njena mama ni bila istega mnenja. Poslala jo je k vajdji (ajurvedskemu zdravniku). Avtorica je na njega gledala zviška in menila, da ne ve kaj dela. Kljub temu se je odločila, da bo sledila njegovim preprostim navodilom in čez tri mesece je glavobol prenehal.
Zaradi tega dogodka se je odločila, da se bo poučila o ajurvedi ter jo uvedla v svojo prakso. Njeni pacineti so ozdraveli in ni jim bilo treba več predpisovati zdravil. Nekega dne so jo stanovski kolegi dobili na samem in jo opozorili, da tako ne gre več naprej. Ne more več prakticirati tega ˝vuduja˝, saj bo izgubila paciente, če bodo ti zdravi in ne bodo več potrebovali zdravil. Skoraj jo je vrglo na rit, ko je to slišala. Danes je svetovno znana zdravnica in avtorica te knjige ter direktorica ter znanstvenica ter mati ter še kaj. Ni da ni.

V knjigi ima tudi navodila za štiristopenjsko prečiščevanja telesa oziroma za ozdravitev črevesja, kar posledično omogoči telesu, da začne bolje delovati. Naredila sem test v kakšnem stanju je moje telo in dosegla sem najmanj točk. Kar pomeni, da je moje črevesje v dobrem stanju, vendar malo kure mu ne bo škodovalo. Kvečejmu mi bo dalo več energije. Hahahaha, ljudje tukaj sicer mislijo, da je imam že tako preveč, ampak nomen est omen (ime je pomen). Tako, da zdaj vsako jutro pijem čaj iz koriandrovih, kuminovih in komarčkovih semen. In se masiram. Zvečer moram zaužit lanena semena in semena indijskega trpotca. In triphalo. To je to.

V knjigi sem opazila eno zelo zanimivo zadevo. Kostno juho! Na drugi stopnji te ˝diete˝ avtorica ljudem svetuje, da pijejo bone broth. Kostna juha vsebuje veliko kolagena, kar pomeni, da je dobra za tvoje nohte, lase, sklepe, celi poškodbe v črevesju in pozdravi sindrom prepustnega črevesja. Če imaš probleme z vnetji, alergijami, hormoni, ščitnico, slabim imunskim sistemom, probleme z zanositvijo, ti bo tole pomagalo. Torej je kostna juha naravno zdravilo za pozdravitev črevesja, in če je zdravo črevo, je zdravo telo.

In kaj je najbolj zanimivo? Da Slovenci to jemo tradicionalno vsak vikend! Govejo juhco! Torej stvar le ni tako neumna! Če je seveda juhca res skuhana iz kosti in ne iz vrečke. Na Slovenskem je bila v preteklosti tradicija, da se je porodnici ob porodu prineslo kuro iz katere so skuhali juho, da si je porodnica opomogla. Torej tudi to je imelo nek smisel.
No, in ko smo takole s kolegi iz kampusa razpravljali o bone broth, sem jim jaz lepo razložila, da je pri nas to tradicija in da tudi jaz doma kuham kostno juho. Najraje iz kosti jelena ali košute. To so take velike srnice, ki živijo pri nas v gozdu od koder prihajam. ˝Uuuu, wauu, really? Thats so cool!˝
Ja, itak, nisem jaz po juhi priplavala! No ja, tega jim nisem mogla prevesti v angleščino.

Zdaj tukaj vsake toliko skuham kostno juho kar iz kosov perutnine s kostmi, ker še nisem videla, da bi v trgovini prodajali samo kosti. Z juho sem pocrkljala mojo bolano cimro in mojega kolega. No ja, njemu je pomagal naš domači šnops. Ga je kar domov odnesel. Kar sem opazila šele kasneje, ko sem začela pogrešati stekeleničko. Baraba. Je že vedel zakaj.

Pozdravi iz Nizozemske

Tele stavke pišem za vse, ki jih imam rada in jih ni tukaj z mano.

Na Nizozemskem sem že več kot en mesec in čas je, da razsvetlim vse moje radovedneže, kako sem, kaj počnem in kaj doživljam.

Veseli me, da bom skozi ta tekst lahko delila moje poglede in izkušnje, ki jih bom opisala v svojem stilu - z besednimi igrami, iskrenostjo, kakšno gramatično napako in živahnimi zgodbami.

Za vse tiste, ki še ne veste: naredila sem velik korak in po več kot treh letih razmišljanja o tem, da moram narediti spremembo, sem to tudi naredila. In zdaj sem tu. Na Maharishi European Research University v idiličnem gozdičku narodnega parka Meinweg v bližini nizozemske vasice Vlodrop, čisto na meji z Nemčijo.

Vsako jutro se peljem s kolesom skozi gozd na kampus, kjer delam. Med kolesarjenjem pogosto vidim različne živali: divje prašiče z mladički, na pol udomačene goske, rjavega orla, kačo- mogoče je bil gož, srne, divje prašiče. Sem že omenila divje prašiče? Ja, prasce in prasice. Enkrat sem zvečer skoraj povozila enega s kolesom in dvignila svoj utrip srca v delčku sekunde tako visoko, da mi je kar zakuhalo. Moj mali brat je kar ljubosumen, ko mu razlagam moja srečanja s temi gozdnimi prasci. On bi sicer, če bi bil tu, imel z njimi srečanja bolj od blizu. Menda kočevski prasci niso tako socialni, zato jih skoraj nikoli ni videl. Nazadnje sem jih videla, ko so se pasli na pašniku v bližini konj, ki jih imajo spuščene zunaj in se niso nič kaj dosti brigali zame. OK, se bom nehala važit! :)

Kaj delam? Različna dela, vmes sem že zamenjala delovno mesto. Čez imam tudi izdelavo ene razstave. Se veselim! Stvari sicer tukaj potekajo zelo počasi, vendar je cilj, da me obdržijo. Res me imajo radi. In jaz njih.

Kultura tu je precej drugačna. Nekatere stvari so zelo dobre, kot to, da te vedno vprašajo ali uživaš v delu. V kolikor ne, ti poskušajo najti drugo delo. Ker vedo, da delavec, ki ne uživa, ne izvaja dela uspešno. Vem. Vem kaj boste rekli. ˝Ja, realno življenje ni takšno, v resničnem svetu moraš pač potrpeti!˝ Hja, meni se zdi, da znamo Slovenci zelo dobro trpeti in upravičevati svoje trpljenje. Mogoče zato, ker se bojimo narediti spremembo. Ker, kaj bodo pa sosedi ali pa starši rekli? Ampak, kdo sem jaz, da tukaj pametujem. Moja dobra prijateljica Barbara me je kar nekaj časa brcala v rit in spodbujala naj naredim korak naprej. In sem ga, čez tri leta. Vendar pustimo zdaj to. Sem zašla. :)

Torej, na kampusu živi in dela skupnost ljudi, ki se ukvarja s Transcedentalno meditacijo. Nekateri, še posebej stara generacija so tu že od začetka, ko je to vrsto meditacije prinesel na Zahod Indijec z imenom Maharishi Mahesh Jogi. Mediji so mu rekli tudi smejoči guru. Bil je res zabaven, moder, pogosto se je smejal in ja, bil je razsvetljen.

Verjamem, da nekaterih stvari, ki jih bom pisala o TM-u (Transcedentalni meditaciji) ne boste takoj razumeli, vendar se bom potrudila stvari razložiti na kar se da preprost način. Zaradi samega gibanja TM se je med ljudmi ustvarila posebna kultura (način govora, oblačenja, prehrane, pogled na svet). Pogosto uporabljajo besede, ki jih ljudje, ki ne poznajo TM-a, ajurvede ali podobnih znanj, ne bi razumeli. Vendar, če si tu, se na to navadiš.

Vem, da je nekatere moje drage skrbelo, da me bo to ˝meditativno˝, ˝hipijsko˝ gibanje pogoltnilo, vendar jih moram potolažiti, da sem prej jaz pogoltnila tole gibanje, hehehhe, kot eno tableto. Sicer ima ta tableta stranske učinke, vendar le dobre. Tukaj živim zelo zdravo, učim se poslušati sebe, imam zelo ljubečo družbo in vsak dan se naučim nekaj novega. Če ne drugega, moram vsak dan govoriti hrvaško, angleško in špansko. Nemščine niti ne poskušam prakticirati. Z Rusi in drugimi Slovani pa se kar po slovensko-hrvaško zmenim. :)

Ko grem v tuje okolje in srečam različne kulture, vsakič pridem do istega zaključka. Mati in oče sta me zelo dobro pripravila na življenje! Hvala! Res. Znam poskrbeti zase (znam kuhati, si zašiti gumb, si vzgojiti zelenjavo itd.), sem med bolj razgledanimi mladci tukaj, sem zelo družabna in vlečem mlade skupaj, sem najbolj zdrava, najbolj športno aktivna, sem ena tistih, ki govori največ tujih jezikov, imam najmanj strahov (takšnih življenjskih, kot je dotakniti se živali - ja, Daša, vem, konje še zmeraj božam samo takrat, ko so za ograjo, hehehheh, skočiti iz višine, narediti neumnost, zaplavati v jezeru, kjer ne vidiš dna, voziti avto, pristopiti do neznanca, ...). Mogoče se komu zdi vse to smešno, vendar ne boste verjeli česa vsega se danes mladi bojijo. In še marsikaj drugega. No, druga stvar pa je osebnost. Tukaj to najbolj šteje. Če si prijeten, seveda tudi delaven in sposoben, te bodo z veseljem vzeli v službo.

Toliko za zdaj.
Sončne pozdrave iz ravne dežele! :)